Sence so skupina, ki izvaja lastno avtorsko glasbo s slovenskimi besedili.
V njihovi glasbi se prepletata rock in pop, pa tudi vplivi drugih glasbenih zvrsti. Začetki delovanja benda segajo nekaj let v preteklost, ko sta se klaviaturist ter
vodja skupine Zvonko Tepeš in bobnar Blaž Tepeš odločila ustanoviti glasbeno skupino, ki bo izvajala lastno avtorsko glasbo.
Bratoma sta se čez nekaj časa pridružila še kitarist Neven Lisica in njegova boljša polovica, pevka Nataša Mohorko Lisica. Glasbeno popotovanje se je lahko pričelo ...
Po nekaj gostujočih basistih ter dveh posnetkih (Jesenska ter Pa ste prodali nas),
se jim je nazadnje pridružil še bas kitarist Robert Novak - Flik. Skupaj so se zaprli v studio in posneli kopico novih skladb ...
Sence so:
Nataša Mohorko Lisica (vokal)
Neven Lisica (kitare)
Robert Novak - Flik (bas kitara)
Blaž Tepeš (bobni)
Zvonko Tepeš (klaviature)
Člani zasedbe so svoje dolgoletne izkušnje nabirali v različnih glasbenih skupinah
in na različnih področjih glasbenega delovanja.
S trendi se ne obremenjujejo, če pa se s katerim slučajno ujamejo, toliko bolje.
Všeč jim je poezija, zato besedila črpajo iz različnih virov.
Med njimi so tako slovenski pesniki "klasiki" (npr. Srečko Kosovel) kakor
sodobniki (Borut Gombač), ustvarjajo pa tudi lastna avtorska besedila.
Sence so se odločile stopiti iz sence jeseni 2016 in v sozvočju s tem letnim časom
kot prvo posneti skladbo Jesenska, pri tem pa jim je s svojo poezijo nevede
pomagal Josip Murn.
Na Radiu Koper je bila Jesenska izbrana za PESEM IN POL.
Po prejšnji nežni Jesenski so Sence objavile skladbo Pa ste prodali nas, s katero je skupina pokazala še svojo intenzivnejšo plat, saj je glasba že kar »jezna« ter udarna kombinacija rocka in popa. Besedilo je iz Kosovelovih Integralov in je danes še kako aktualno, saj opozarja na kritično situacijo celotne družbe ter razočaranje nad gospodarskimi in političnimi elitami.
Poletje 2018 so Sence zaključile z odmevnim koncertom v Športni dvorani Ruše
(v okviru festivala Letni oder Ruše).
Zanimive misli o sencah,
ki jih je nanizal Fabrizio Montecchi (italijanski režiser senčnega gledališča):
V senci vidimo veliko več od tistega, kar oblika sence vsebuje.
Senca je globina vsega, kar smo.
Senca je vedno prisotna, prav zato, ker je ni mogoče definirati. Kaj je senca?
Senca je projekcijski fenomen: projiciramo obris našega telesa, ampak znotraj tega obrisa projiciramo vidike naše duševnosti.
Ko sem se nekoč malce poglobil v študij frenologije, sem prišel do spoznanja,
da je več resnice v senčnem profilu kot v portretu samem.
Senca je postala ena najbolj produktivnih metafor, ki jih poznamo:
v poeziji, književnosti sploh, filmu, likovni umetnosti ...
(Navedbe so iz članka Patricije Maličev v Sobotni prilogi Dela)